Živ pokopan

Kaj pravi legenda?

Ubogi ljudje se že odločijo, da se odpeljejo v večna lovišča, ni jim pa še namenjeno. Zato najdejo čez nekaj časa v krstah obrnjene ljudi z izpuljenimi lasmi in popraskanim pokrovom krste.

Tudi v mojih krajih je znana legenda o ženski, ki so jo pokopali, nato pa tisti večer po pogrebu slišali zamolkle krike in ropotanje s pokopališča. Drug dan so jo izkopali in jo našli v drugačnem položaju, z lastnimi lasmi v rokah.

Kakšna je resnica?

"Preran pokop" se ni zgodil le enkrat, ampak je bil v preteklosti kar redna praksa.

William Tebb je v 19. stoletju odkril, da se je do takrat dogodilo 219 prezgodnjih pokopov in 149 primerov, ko so obdukcijo izvajali na še živem človeku. Ojej...

Pravzaprav to niti ni čudno. Takrat še ni bilo doktorja House-a, ki reši zagonetke v 42-ih minutah, za kašelj so vam predpisali heroin, če so sumili, da ste že pokojni, so vas skušali zbuditi s kričanjem v ušesa. Ako se niste zbudili, so vas preprosto strpali v krsto in pokopali par metrov pod zemljo.

Takrat so bogati in paranoični kupovali "varne krste", ki so imele razne pripomočke, od alarma pa do dovoda zraka. Čeprav če mene vprašate, je odziv na takšne alarme garant bojevanja z zombiji.

Dandanes na žalost takšne krste niso več moderne, zatorej če na lokalnem pokopališču zaslišite panične krike "Pustite me ven, to ni več smešno!" je verjetno dobra ideja, če pograbite lopato in začnete kopati...

Prevara za noč čarovnic se ponesreči

Kaj pravi legenda?

Najstnik, ki hoče prijatelje in ostale presenetiti z zaigranim samomorom, se zares ubije.

Kakšna je resnica?

Če so bili ljudje v Frederici neverjetno preprostega uma in so potrebovali skoraj cel dan, da so poklicali policijo, so tile ljudje prvaki v debilnosti. To, da je najstnik hotel imitirati lastno obešanje, se je zgodilo že neštetokrat. (Poglejte si tukaj in tukaj.)

Za ta gala dogodek so celo zgradili prave vislice, pod njimi pa so postavili varovalo, če bi se slučajno zares obesil. Če bi že izvajal takšno neumnost bi, samo ugibam, poskusil preveriti stvar ali dve. Recimo, ne bi uporabil prave vrvi, zvezane v pravo zanko, okrog mojega pravega vratu. To bi me, spet ugibam, rahlo ubilo.

Za tiste, ki hočete na noč čarovnic zabavati ljudi, se vam ni treba ravno obesiti. Lahko jim daste le ogromno čokolade in bombonov. Zmenjeno?

Neverjetno realističen okrasek

Kaj pravi legenda?

Kar je izgledalo kot tipični okrasek za noč čarovnic, je zares bil resnični samomor.

Kakšna je resnica?

V mestecu Frederica, v zvezdni državi Delaware, se je 42-letna ženska obesila na drevesu poleg prometne ceste na četrtkov večer. Tam je visela do naslednjega dne, medtem pa so jo ljudje veselo opazovali, kako niha v vetriču. Nekdo pa je končno ugotovil, da to ni okras, ampak pravi viseči človek in poklical policijo.

Mumija v zabaviščnem parku

Kaj pravi legenda?

Pripomočki v lunaparku niso izdelani iz navadnih materialov ampak iz človeških kosti in kože. In vsi otročički v Hiši strahov so drezali v pravo mumificirano truplo. Huh.

Kakšna je resnica?

Nekaj podobnega se je zgodilo v zabaviščnem parku Nu-Pike, v Long Beach, Kaliforniji.

Ko so snemali film The Six Million Dollar Man, leta 1976, so tam odkrili "visečega moža", ki naj bi strašil mimoidoče. Ko so po nesreči butnili vanj, se mu je odtrgala roka in opazili so, da je "lutka" pravzaprav iz človeških kosti.
Zgodba postane še bolj čudna. Truplo je nekoč bilo slavni kriminalec Elmer McCurdy, ki so ga ubili v streljanju, po tem ko je oropal vlak leta 1911. (Ukradel je le 46 dolarjev...)

Balzamiral ga je lokalni pogrebnik in bil nad rezultatom tako navdušen, da ga je v svojem zavodu razstavil ter računal pet centov za ogled, le-te pa so truplu spuščali v usta.

Mislite, da je to najbolj čudaško? Berite naprej. Po nekaj letih je ta pogrebnik propadel, saj sta brata slavnega kriminalca zahtevala truplo. V resnici pa nista bila njegova brata, ampak cirkusanta, ki sta McCurdyjevo truplo vlačila po celi Ameriki in ga razkazovala ljudem. Na koncu je pristalo v Kaliforniji.

McCurdy je zdaj pokopan v Oklahomi in ker so se bali, da ga bo kdo odkopal in spet razkazoval širnim množicam, so njegov grob zabetonirali.

Truplo v žimnici / pod posteljo

Kaj pravi legenda:

Par zaljubljencev se namesti v hotelu, a v njuni sobi odurno smrdi, zato se pritožita upravi hotela. Nekoga pošljejo v sobo in ta ugotovi, da smrad prihaja iz postelje.

Verjetno so vsi upali, da so gostje pred njimi zverinsko bruhali po pijani noči. A na žalost ni bil to vzrok za neznosne vonjave.

Osebje hotela je pregledalo posteljo in ugotovilo, da je par spal na žimnici, v katero je bila zašita mrtva deklica.

Kakšna je resnica?

To se je pravzaprav zares zgodilo v Las Vegasu, Kansas Cityju, Atlantic Cityju, New Jerseyju, na Floridi in v Kaliforniji. (Vse v ZDA?!) Očitno je shranjevanje preminulih v/pod posteljo popularno!

A če pomislite, je stvar dokaj logična. Ljudje vedno skrivamo stvari v omare ali pod postelje, zato ni čudno, da ljudje skrijejo tja tudi naključno mimoidoča trupla. Ne bi se čudil, če je kakšen mafijec v zakotnem motelu po nesreči ubil prostitutko in jo hotel skriti pod posteljo, nato pa odkril, da tam že prebiva truplo.

To, da se trupla sploh pojavljajo pod žimnicami, torej niti ni čudno. Čudno je to, da ljudje večinoma prespijo noč ali dve na postelji sumljive preteklosti, preden javijo odgovornim, da nekaj ne štima.

Naslednjič ko boste šli spat v kakšne čudne hotele, najprej poglejte pod posteljo. In omaro.

Kaj je urbana legenda

Urbana legenda ali urbani mit je ime za izmišljene dogodke, ki predstavljajo del moderne folklore, oziroma se opisujejo in prenašajo od oseb, ki verjamejo v njihovo resničnost. V tem so skoraj enaki nekdanjim mitom in legendam; izraz »urban« kljub temu ne označuje njihove zemljepisne, temveč časovno določitev; z njim se označujejo miti in legende, ki so nastali in ki obstajajo v modernem svetu, za katerega je značilna urbanizacija in tehnologija. Urbane legende, če upoštevamo da so nastale »naravno« ali se prenašajo v dobri veri brez kakršnihkoli slabih motivov, se razlikujejo od masovnih zablod (»rac«).

Vsebina urbanih legend je lahko različna - od tistih vezanih na duhove in nadnaravna bitja ali dogodke (od katerih je najznačilnejša Izginuli avtoštopar (The Vanishing Hitchhiker)), preko zgodb o skrivnostnih in nenavadnih zločinih ali nesrečah (kot na primer Morilec na zadnjem sedežu (The Killer in the Backseat)), preko anekdot vezanih na resnične osebnosti ali dogodke, pa vse do na videz nepomembnih »dejstev« vezanih na nekatere vidike sodobnega življenja. Vplivi urbanih legend so prav tako različni - nekatere so lahko neškodljive zgodbe za zabavo, nekatere pa, če se jih vzame preveč resno, lahko pripeljejo do resnih in katastrofalnih posledic za zdravje ali javno varnost.

Za urbane legende je značilno, da nimajo avtorja, oziroma da se prenašajo »od ust do ust«, večinoma v obliki neformalnih srečanj prijateljev in znancev na podoben način kot se prenašajo govorice in trači. Razvoju urbanih legend je kljub temu veliko prispeval razvoj medijev, posebno tistih, ki cenijo ti. Rumeno novinarstvo, ter interneta, ki omogoča hitro razširjanje, prilagajanje in evolucijo urbanih legend.

Urbane legende so od druge polovice 20. stoletja postale predmet raziskovanj sociologov in psihologov. Pogosto služijo kot navdih za zaplete književnih del, igranih filmov in podobno. Priljubljena dokumentarna televizijska serija Razbijalci mitov (MythBusters) je kljub temu namenjena testiranju trditev nekaterih najbolj priljubljenih urbanih mitov.

Dobrodošli na naši spletni strani!

Urbane legende in miti.

Zgodbe, ki se niso nikoli zgodile, a jih je vsak slišal.

Prepričan sem, da ste nekateri od vas že slišali za urbane legende. Morda ste videli film, morda je kdo povedal nekaj zgodb, ko ste bili nekje na zabavi, kampiranju ali ko ste preživljali dolge poletne noči na plaži. V vsakem primeru so te zgodbe vedno zanimive za poslušati in komentirati.

To je spletna stran o Urbanih legendah, na kateri bom poskušal pokazati zanimive, znane, take in drugačne urbane legende tega sveta.

Spletna stran: http://www.urbane-legende.si

Facebook stran:

Twitter stran:

Autor: Igor Gojčič, info@urbane-legende.si, www.urbane-legende.si